Sem uboga trta. Odraščala sem na južnem delu hriba, kjer leži zaselek Becchi. Bila sem del posesti, ki jo je prezgodaj preminuli Franišček Bosko zapustil ženi Marjeti in trem sinovom. Počutila sem se del njihove družine.
Mama Marjeta je zelo skrbela zame. Bila sem ljubljena trta in v zameno sem, ko mi je čas to omogočil, dajala bogato trgatev. A name je prežala tudi nevarnost. Ob trgatvi so se po holmih klatile združbe malopridnežev, ki so kradle koruzne storže in vinske grozde.
Tisto leto sem res pripravljala dobro letino. Bila sem polna temnih in sočnih grozdov. Zato me je imela mama Marjeta zelo na očeh. Hitro je opazila možakarja, ki se je potikal po stezi, ki je vodila mimo mene. Marjeta je posumila, da se bo vrnil še isto noč, zato je določna in pogumna kot vedno poklicala svoje sinove in jim dejala: »Bojim se, da nam bodo to noč pokradli grozdje, zato bomo šli na stražo. Bodite čisto tiho in pozorno opazujte, ko pa vam bom dala znak, boste na vse grlo kričali kradljivec, kradljivec!«
Ko se je spustila noč, se je Marjeta spustila na hrib in brez kakršnekoli leščerbe sedla na travo, otroci pa so se stisnili k njej. Čez nekaj časa se je v dolini pojavila senca, zaokrožila, se povzpela po stezi na hrib vse do trte in obstala. Marjeta je opazovala. Vse je bilo zavito v tišino. Sinovi, ki jim je srce hitreje utripalo, so čakali na njen znak.
Iz zgodovine
Mama Marjeta, vdova z neporavnanimi dolgovi, se je pogumno lotila obdelovanja zaplat zemlje, ki jih je dobila po možu, med njimi tudi nekaj vinskih trt. Majhna količina je komaj zadoščala za preživetje družine. Cena grozdja in vina je bila zaradi tedanje kmetijske politike zelo nizka. Vmes sta bili še dve leti suše in lakote. Pripoved o kradljivcu grozdja najdemo zapisano v don Boskovih Biografskih spominih (I, 82-83)
Ko je možakar stegnil roke, da bi začel s trgatvijo, je Marjeta zakričala: »Zaradi grozdja bi rad prišel v pekel?« Otroci so začeli na glas kričati: »Kradljivec, kradljivec! Žandarji gredo!« Z rožljanjem zajemalk po ponvah so delali takšen hrup, da je šel skozi ušesa.
Kričanje in hrup sta kradljivca tako presenetila, da se je opotekajoč zavalil po hribu in z vso silo padel v jarek v dolini.
Marjeta je, zadovoljna zaradi zmage, objela sinove: »Vidite, tudi brez orožja smo prepodili tatove.« Vsi so se odrešilno zasmejali. Seveda tudi jaz. Prijeli so se za roke in se vrnili v hišo.
José J. Gómez Palacios