Dve razbitini sva, ubogi in zaprašeni, namesto da bi bila dva plemenita, ponosna in častitljiva predmeta. Jaz sem izvrstna lovska puška, zraven mene se nahaja ogrodje odlične violine. Leživa v kleti te kmetije najmanj 180 let, če sem točno štel poke šampanjcev za vsako novo leto.
Najin »gospodar« je bil mladi eksplozivnež. Imenoval se je Janez Bosko. Bil je v semenišču in je poletne počitnice preživljal tukaj pri materi. Ob sobotah in nedeljah je zbiral okoliške otroke, jih poučeval katekizem ter jih učil brati in pisati. Bil je prijeten in vsi so bili radi v njegovi družbi. Čudovito je znal igrati na violino in nekega leta ga je stric Matej povabil, da je za Jernejevo igral v cerkvi.
Tam je bilo zelo lepo. Glasba in slovesno bogoslužje sta navdušila ljudstvo. A takoj po kosilu so se začele težave. Gostje so vabili Janeza, naj še zaigra na violino. Mladenič ni znal reči ne in tako se je dan hitro prevesil v večerno veseljačenje. Zaslišal se je šepet in topot v melodijah glasbe. Janez se je ozrl skozi okno in na dvorišču zagledal množico parov, ki so nežno objeti brezskrbno plesali. Mladi seminarist je zardel in se zmedeno obrnil k zraven stoječim: »Tako torej? Sam pridigam proti javnim plesom, sami pa ste ravno takega pripravili na dvorišču? To se ne bo ponovilo!«
Iz zgodovine
Janez Bosko v Spominih opisuje nekatere dogodke, ki so se zgodili med poletnimi počitnicami leta 1838, ki jih je preživel na kmetiji Sussambrino, kjer je imel njegov brat Jožef nekaj zemlje v zakupu vse do leta 1839. Ker so bile »počitnice velika nevarnost za klerike«, se je Janez zamotil z delom na polju in drugimi opravili, kot so branje, pisanje, mizarstvo, krojaštvo, čevljarstvo in kovaštvo.
Lok violine poleg mene mi je to že tisočkrat pripovedoval v solzah. Ko je Janez prišel domov, je svojo violino raztreščil na tisoč koščkov. Nanjo ni zaigral nikoli več. In bil je eden redkih, ki se je svoje obljube vestno držal.
Tudi sam lahko to potrdim. Janez je bil dober v vsem, v jagi pa je bil pravi as. Za plen je imel odličen nos. Takoj je našel tarčo … Nekega zgodnjega jutra se je odpravil z mano na ramenu. Zagledal je velikega zajca. Takoj mu je bil za petami. Čez polja, vinograde, čez doline se je vzpenjal na hribe. Ure in ure. Zajec je bil hiter in vztrajen. Toliko bolj Janez. Pet kilometrov brez predaha. Končno je zajec pristal na moji muhi in opravila sem svojo dolžnost. Uboga divjad je padla na orošeno rušo. A Janez se ni razveselil. Opazila sem, da je žalosten s solzami v očeh. Prijatelji, ki so mu zadihani sledili, so mu čestitali. A Janez je trpel, se opravičil prijateljem za slab zgled, ki ga je dal, in se nemudoma vrnil domov.
Slišala sem ga, kako je Gospodu obljubil, da ne bo nikoli več šel na lov. Nikoli več me ni vzel iz tega temnega kota. Moji naboji so vsi do zadnjega zarjaveli.