Sem samo stari zvezek. Moj prejšnji lastnik je dokončal študij, zato me ni več potreboval. Vdal sem se že v usodo »starega papirja«, ko je nekega popoldneva odločna roka na moje platnice zapisala: Družba veselja.
To je bil sedemnajstletnik po imenu Janez, ki so ga fantje, s katerimi se je igral, spoštljivo poslušali. V nekoliko resnem slogu je ena izmed mojih strani naznanila: Pravilnik. Pravila so bila preprosta in izvirna: »1. Vsak član Družbe veselja se mora ogibati vsakega pogovora in vsake dejavnosti, ki se ne spodobi dobremu kristjanu; 2. Potrebna je natančnost v spolnjevanju šolskih in verskih dolžnosti.« Predvsem pa »je bila stroga dolžnost vsakogar, da je iskal take knjige, uvajal take pogovore in razvedrila, ki bi lahko pomagala k veselju. Nasprotno pa je bila prepovedana vsaka reč, ki bi povzročala otožnost, posebno reči, ki nasprotujejo Gospodovi postavi. Kdor bi preklinjal ali nespoštljivo izgovarjal Božje ime ali grdo govoril, bi bil zato takoj izključen iz družbe.«
Od tega trenutka sem spremljal skupino v starem in zdelanem krušnjaku. Imenik vpisanih se je daljšal vsak dan. Čez teden se je Družba veselja zbirala pri katerem izmed članov in se pogovarjala o verskih in drugih pomembnih rečeh. Na srečanjih se je lahko vsak svobodno oglasil. Kakšno veselje je bilo gledati te fante! Znali so prekiniti s hrupno igro in takoj slediti pobožnim mislim, verskemu branju, molitvi in dobrim nasvetom. Trudili so se pri učenju in se medsebojno opozarjali na napake v duhu globokega prijateljstva.
Sedaj sem star in poln »ušes«, a sem ostal pri njem. Uživam na eni izmed knjižnih polic v don Boskovi pisarni. Fant, o katerem sem vam ravnokar pripovedoval, je postal duhovnik, ki zbira in skrbi za uboge otroke v Turinu. Moje od časa orumenele strani se napolnijo s ponosom vsakič, ko me pokaže kateremu izmed svojih fantov in doda: »Poglej, tudi sam sem začel tako. Tukaj so imena prvih fantov, ki so se z mano odločili ustanoviti družbo z namenom, da bomo vedno veseli.«
Držeč me med rokami se spominja preteklosti, ki je zanj postala prihodnost. Zato med svojimi stranmi vedno znova čutim veliko veselje.
José J. Gòmez Palacios, Bollettino Salesiano
Iz zgodovine
V letu 1832 je mladi, sedemnajstletni Janez Bosko študiral in se preživljal v mestu Chieri. S prijatelji je ustanovil »Družbo veselja«, mladinsko združenje z namenom širjenja veselja in spodbujanja človeških in krščanskih vrednot. Naredili so pravi seznam z imeni in priimki vseh članov. (Spomini na Oratorij, prvo desetletje, št. 6-7)