»Pomembno je, da je rokodelec zaljubljen v svoje delo, da ima svoje ideje. To ga vleče, privlači, in mora biti predan temu delu. To pomeni, da teži k čim bolj popolnim izdelkom in da jih od časa do časa, počasi, tudi izpopolnjuje. Torej da ima nenehno počasno rast obvladanja svojih veščin, ki se prepletajo z ostalimi aktivnostmi, s katerimi se srečuje, in ki lahko oplemenitijo njegovo osnovno delo«, pravi o pridobivanju veščin hrvaška akademska kiparka Vesna Osojnički, mentorica na Rokodelskem maratornu.
Udeleženec Jernej Auer dodaja, da se kot rokodelec srečuje »pretežno z izzivi, kako uravnovesiti svoje delo, svoje lastne projekte s finančnimi sredstvi. Vsak, ki je na začetku te poti, se ukvarja s tem, kje dobiti vsa osnovna sredstva, da se lahko sploh s svojo dejavnostjo ukvarja. Nadalje pa je potem pridobivanje čim več novih znanj. Mislim, da sta to dva glavna izziva rokodelcev na začetku.«
Renata Ošlaj, ki že umetniško ustvarja iz gline in se je z veseljem udeležila Rokodelskega maratona, med drugim spregovori o izzivih: »Ključni izzivi v Sloveniji so različni. Predajanje znanj mojstrov je težko dosegljivo zato, ker jih ni. Na primer iz panoge lončarjev se redko kateri najde, ki je še uspešen na svojem področju, in ta znanja so zelo pomembna. Zato mene fascinira to, da spoznaš neke stare mojstre, da ti lahko predajo to znanje.«
»Rokodelstvo lahko zelo vključi ranljive skupine. Sama sem še trenutno tudi v službi v Centru starejših občanov. Tam imamo za naše stanovalce več skupin in tisti, ki se niso mogli vključiti v nobeno drugo skupino, so se našli z glino. Občasno se nam pridružijo že upokojeni starostniki, ki živijo zunaj, pa tudi otroci s posebnimi potrebami,« o vključevanju dodaja Elizabeta Kranjc.
Keramik s 30-letnimi izkušnjami Zvonko Bizjak je pri razvoju rokodelstva izpostavil sodelovanje: »Ključno pri tem je, da država odpre oči, da rokodelci sodelujejo v tej državi in da pride do dialoga. Ključen je dialog in ne biti na okopih, ampak se dogovarjati, sodelovati, pa tudi če kakšne stvari ne gredo najboljše, jih je treba ponoviti in na vseh področjih čim večkrat priti do teh točk, ki se jim reče sodelovanje. Samo s sodelovanjem se gre naprej.«
»Digitalizacija in vse to novo prihajajoče lahko gre in gre in bo šlo z roko v roki. Zakaj? Zato ker se človek vedno razvija, vedno se prilagaja, in pomembno je, da vzamemo nekaj od tega, a da še vedno ostane vsaj 70, 80 % res tistega rokodelskega, vse ostalo je podpora,« o novih tehnologijah in digitalizaciji spregovori lončarka Centra DUO Veržej Urška Ambrož. Tako Urška kot Elizabeta stavita na prihodnost rokodelstva, »ker ljudje enostavno potrebujemo neke ventile, neko meditacijo, in tu nam rokodelstvo v veliki meri lahko zelo pomaga«. »Mogoče zdaj še toliko bolj, ker ljudje iščejo spet stik s samim sabo, spet iščejo stik z zemljo, s tem, da nekaj ustvarijo, naredijo.«
Še več rokodelskih misli pa najdete v kratkih video pogovorih na YT kanalu Zavoda Marianum Veržej.
