Hodulje

Imava leseno telo. Narejeni sva iz dveh dolgih in ozkih palic. Vse življenje sva zabavali fante iz oratorija. Generacije in generacije otrok se je z nama naučila hoditi pol metra nad zemljo. Z nama so se sprehajali v svojem malem svetu kot pravi velikani.

Don Bosko naju je dal narediti pri najboljšem lokalnem mizarju in plačal je celo v naprej. V mizarski delavnici sva sanjali o svetu zabave. Gledalce. Ploskanje. A sanje so se kmalu razblinile. Znašli sva se v rokah stotine otrok, katerih edina želja je bila igra in zabava. Jemali so nama moči. Družbo so nama delali obroči, keglji, žoge, vrvi, vreče in ostali predmeti za prosti čas.

Čeprav sva se don Bosku upirali, se je dotaknil najinega lesenega srca. Prepričal naju je že s pogledom. Kako bi mogli zavrniti igranje z njegovimi malimi delavci? Vsi so morali delati več kot 12 ur na dan za bedno plačilo. Sva se pač prilagodili položaju.

Čez nekaj mesecev sva doživeli krizne selitve. Ker don Bosko ni mogel najti stalnega prostora za zbiranje svojih fantov, so se vsako nedeljo zbrali kje drugje. Zabavati sva jih morali tako na travnikih kot na cestah ali trgih. Don Bosko naju je spomnil na Jezusov križ, na katerem je toliko trpel, a nama pustil svobodo izbire. Le opozoril naju je: »Če se kakšen fant ne bo mogel igrati z vama in bo postal kradljivec ter pristal v zaporu, bo to samo vajina krivda. Zapomnita si to!« Utihnili sva, se umirili in mu zvesto sledili. Tako sva prispeli do Pinardijeve lope. Po vseh selitvah sva dobili stalno mesto in travnik za igranje. Otroci so postali edini smisel najinega življenja in don Boska nisva nikoli zapustili.

Iz zgodovine
April 1846. Don Bosko se je preselil k Pinardijevi lopi, ki jo je najel. Sem je prinesel in shranil razne pripomočke za bogoslužje in igre, med njimi tudi par hodulj. (Spomini na Oratorij, Tretje desetletje, 1)

A tudi hodulje se postaramo. Po mnogih oljnih pleskanjih naju je don Bosko, če lahko temu tako rečeva, poslal v pokoj. Zdaj počivava v oratorijski mizarski delavnici. Nestrpno čakava na roke kakšnega rokodelca, ki naju bo uporabil in spremenil. Kdo ve, mogoče iz naju napravi lepe križe, ki bodo krasili šolske prostore, kjer don Boskovi fantje rastejo v modrosti in vednosti ter sanjajo o boljši prihodnosti.

José J. Gómez Palacios, Il Bollettino Salesiano