Bila sem najljubša košara mame Marjete. Spletena sem bila iz finih vrbovih šib. Vedno sem imela to čast, da sem prebivala v sobi svoje lastnice, ki me je od znotraj lastnoročno obšila z barvnim blagom. Prenašala sem ljubke oblekice Marjetinih vnukov, kakšen krat tudi kakšnega majcenega vnuka, komaj spečene dišeče hlebčke, kakšno torto ali darila božična darila za vse ali pa oprano in nadišavljeno obleko.
A nekega dne se je vse na hitro obrnilo. Janez, Marjetin sin duhovnik, je prihitel iz Turina, za katerega ji gotovo ni bilo vseeno. Ta duhovnik je postavil lesenjačo v odurni in zloglasni okolici Turina, kjer je zbiral otroke in mlade, ki jih je mesto trpinčilo. Zato je potreboval nekoga, da bi bil zanje kot mama.
Predstavljajte si mamo Marjeto, ki je imela srce veliko kot vse astijsko hribovje! Takoj je pritrdila! Tako sem se z njo odpravila v glavno mesto Turin. Spominjam se zadnje noči. Mama Marjeta me je napolnila s svojo poročno balo, pazljivo prepognjeno, vmes pa je vtaknila nekaj vejic sivke. Čisto spodaj, dobro skrito pod blagom, je skrila svoj mali zaklad: žametno škatlico z dvema prstanoma in zlato verižico.
V mestu sem si predstavljala čudovito hišo, namesto tega pa sem se znašla pred predmestno bajto. Kako vztrajno sta mama Marjeta in Janez garala v naslednji dneh. Tiste prašne in prazne sobe sta uspela preobleči z nežnostjo. A vse ni šlo tako dobro. Opazila sem, da je s časom blago, ki je bilo skrbno zloženo v mojih prostorjih, počasi plahnelo. Ostala sem prazna s prstanoma in verižico na dnu.
Zastonj sem se upirala, ko se je mama Marjeta nekega dne sklonila nadme in pobrala še ta mali zaklad, ki ji je ostal. Neke noči sem zastrigla s kovinskimi ročaji kot z ušesi in prisluhnila pogovoru med Janezom in njegovo mamo … Blago, prstana in verižica, ki sem jih skrbno hranila, so šli za preureditev ubožnih sob v prijetno ognjišče. In slišala sem, s kakšnim drhtečim glasom je imenoval imena prvih fantov, ki bodo prišli prebivat v nov dom.
José J. Gòmez Palacios, Bollettino Salesiano
Iz zgodovine3. november 1846. Don Bosko in mama Marjeta se odpravita iz Becchov v Turin, kjer bosta sprejela mlade zapuščene. S seboj sta prinesla košaro s poročno balo mame Marjete, dvema prstanoma in zlato verižico. S temi nekaj stvarmi sta uspela zagotoviti osnovne stvari za oratorij (prim. Spomini na Oratorij, tretje desetletje, št. 5).