Smo stopnice hiške v Becchih, ene od izvirnih reči hiše, v kateri je nekaj let živela družina Marjete Bosko. Vse se spomnimo. Čudovita družina.
Spomnimo se neke noči, ko je mali Janezek dejal: »Mama, je kralj hudoben?«
Mama je svojega najmanjšega sina začudeno pogledala. »Kako ti kaj takega sploh pride na pamet, Janez?«
»Govori se,« je zašepetal Janez, »ponoči, na seniku.« Mama se je ustrašila. »Kdo?!«
»Rokovnjači. Ljudje, ki jim vsake toliko daš mineštro,« je odvrnil Janez. »Moj Bog! Kdo pa govori kaj takega?« Mama je s pogledom premerila okolico. Menda je kdo ni kaj slišal? Janeza je prijela za roko in ga peljala v mračni hlev.
Njen glas je bil skoraj nezaznaven. »Janez, naj ti nekaj povem. Ko kdo potrka na moja vrata, lačen, utrujen, premočen, mu vedno ponudim mineštro in spanje na seniku. Ne sprašujem, na čigavi strani je. Enkrat so eni na oblasti, drugič drugi. In kdor pride na oblast, preganja nasprotnike. Po gozdovih se skrivajo mladi ljudje, ki niso hoteli služiti vojaškega roka pod Francozi. Za te mlade me skrbi. Janez, premajhen si še, zato tega še ne moreš razumeti.«
»Seveda razumem!«
»Kaj razumeš, Janez?«
»Da je moja mama dobra do vseh.« Objel je njena kolena in se stisnil v njeno krilo.
»Dragi moj Janez, obljubi mi, da ne boš o tem govoril z nikomer.«
Prikimal je. A ponoči so ga zbudili pritajeni glasovi. Na seniku so rokonvnjači šepetali. V sobi je babica vlekla dreto. Spodaj v kuhinji pa je Janez slišal glas svoje mame. S kom neki se je menila tako prešerno in na glas?
Iz zgodovine
Blizu hiše v Bechih je bila hosta. Z nočjo so na Marjetina okna večkrat trkale skupine rokovnjačev, ki so jih preganjali orožniki. Navajena političnih sprememb in front je Marjeta ponudila skodelico juhe in kos kruha vsakemu, brez vprašanja, na čigavi strani je. Modra so prav ti dogodki vplivali na don Boska, da so stranke in politika nekaj relativnega. Prav zato je svoje življenje postavil na drugačne temelje: duše je treba rešiti, revne fante hraniti in jih vzgajati. To je imenoval 'politiko očenaša'. (prim. Biografski spomini 1)
Pokukal je skozi špranjo. Za mizo sta sedela dva orožnika. Puški sta bili naslonjeni v kot, v njunih ceveh je odseval plamen sveče. Janez se je čudil. Negova tiha in predana mati se na ves glas pogovarja sredi noči? Vrata senika so zaškripala. Rokovnjači so zbežali. Sta jih slišala tudi orožnika?
»Še en požirek«, je dejala mati z odločnim glasom in nalila rdečega vina v kozarce.
Sveča je že skoraj dogorela, ko sta se orožnika odpravila na pot. Zahvalila sta se, vzela orožje in zapustila hišo skozi kuhinjska vrata. Janez se je spustil k mami. S polja se je slišal odmev strela.
Janez se je začel tresti. »Ulovila in ubila sta rokovnjača«, je zašepetal.
»Ne,« je odvrnila mama. »Ustrelila sta v zrak.«
»Si prepričana?«
»Seveda. Obljubila sta.«