Ko so odprli lokal Caffè Pianta v mesteu Chieri, se je moje srce napolnilo z upanjem. A sčasoma sem spoznala svojo usodo: nisem nič drugega kot stisnjen prostor pod stopnicami.
Slonela sem ob steni med dvema sobama. Nekega dne me je prišel obiskat lastnik zgradbe. Ni bil sam, z njim je bil neki mladenič, Janez Bosko po imenu, študent, ki bi rad delal kot natakar. Nekaj časa sta si me ogledovala, nato sta me premerila, nazadnje sta si podala roki: očitno sta se dogovorila. Čudež se je vendarle zgodil. Vsaj za nekoga bom postala koristna. Že sem si predstavljala garanje mladeniča, ki bo zadolžen, da me do zadnjega centimetra napolni z vrečami kave, moke in sladkorja.
Legla je noč in končno se je umiril hrup biljardnih krogel. Tedaj se je pred mano pojavil Janez. Njegov nasmeh ni ostal neopažen: nekaj med upanjem in razočaranjem. S seboj je prinesel nekaj stvari in rogoznico, ki jo je razgrnil po tleh. Odložil je svečo na medeninastem svečniku in iz vreče s perilom razložil nekaj knjig. Spet je odšel, a misel mi je hitela sem in tja: čeprav je prinesel zelo malo, sem se vendarle čutila polno in uresničeno v svojih sanjah.
Med utapljanjem v te misli me je presenetil Janez. »Mogoče bo prinesel še kaj,« sem upala. Zmotila sem se. V rokah je imel le majhen kresilnik, s katerim je prižgal svečo. Sedel je na rogoznico, odprl knjigo in začel brati. Šele sedaj mi je postalo jasno, da je moj prostor namenjen zanj s tistim malo, kar je imel.
Tako sem postala dom, ognjišče za Janeza Boska. Moje srce se je naravnalo na bitje njegovega srca, delila sva si upanja in načrte. Potovala sem daleč stran, saj so me njegove sanje odpeljale na vse konce sveta, kjer so mladi iskali pomoč in upali na boljši jutri.
Čez nekaj mesecev je sicer odšel, a kljub tišini sem živela dalje, ne da bi pozabila na trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Od tedaj je minilo skoraj 200 let. Kljub letom še stojim na nogah in obiskovalcem z veseljem odstrem topel duh mladeniča, ki mi je osmislil življenje z upanjem.