Bila je zima in že nekaj dni sem brezdelno čepel na oblakih. Pravzaprav sem čakal na najugodnejši trenutek, da bi odvrgel svoje kosme na mesto Turin. Od zgoraj sem opazoval hiše, palače, ceste. Iskal sem pomemben dogodek, da bi ravno takrat nanj razgrnil svojo belo odejo. A nič takega ni bilo, kar bi bilo vredno moje navzočnosti, simbola dobrote, čistosti in vstajenja.
Nenadoma pa me je nekaj pritegnilo. Od zgoraj sem opazil skupino fantov, zbranih v neki sobi. Zavzeto so prisluhnili besedam nekega duhovnika. Osredotočil sem se torej na tisto dogajanje. Nikakor ni bil dogodek, vreden moje bele prisotnosti.
Po nekaj minutah neuspešnega iskanja zanimivosti sem se s pogledom zopet vrnil k tisti druščini mladih. Dogodek je bil čisto banalen, a vendarle: skupina fantov se je z duhovnikom zatekla v negostoljubno sobico velike zgradbe na obrobju mesta. Prav gotovo niso spadali k meščanskemu in plemenitemu utripu velikega mesta.
Še sam ne vem, kako se je zgodilo. Verjetno sem zaradi svoje radovednosti nevede začel spuščati snežinke, ki so padale mimo okna. Čudil sem se tistim mladim, oblečenim v cape, kako so poslušali duhovnika: mali delavci v prevelikih delovnih oblekah so skrivali udarce svojih neusmiljenih delodajalcev; skrivali so poceni ožuljene prste, ki so garale v tekstilni delavnicah, na zidarskih odrih in v livarnah. Ko sem jih v svojih snežinkah opazoval skozi okno, sem opazil, da je začel tisti mladi duhovnik jokati.
So bile mogoče solze jeze in nemoči pred bedo, v kateri so ti mladi živeli? Nikakor ne. Začuden sem opazoval, da se je tisti duhovnik istočasno tudi smehljal. To so bile solze veselja in upanja. Ko je govoril mladim in mislil na prihodnost, jim je dejal, da je tista sobica za vse postala ognjišče, kjer bodo lahko našli zgubljeno ljubezen, prostor za učenje ter rast v dobre kristjane in poštene državljane, mala cerkvica, kjer Boga lahko kličejo »Oče«.
Iz zgodovine
8. december 1844. Markiza Barolo je don Bosku odstopila prostor, kjer je zbiral svoje fante. V njem je visela podoba sv. Frančiška Saleškega in varovala začasni oratorij. Don Bosko je s solzami veselja spremljal oratorij, ki je dobival končno obliko. Zunaj pa je močno snežilo (prim. Spomini na Oratorij, Drugo desetletje).
Nikoli nisem izvedel za imena tistega duhovnika in fantov. A zanje sem iz oblakov natrosil najlepše in najbolj bele snežinke, kar sem jih imel. Naročil sem jim, naj padajo kar se da sladko in napravijo veliko belo odejo. Upam, da sem tako polepšal tisti poseben trenutek, v katerih se rojevajo dobre stvari, kot vedno, v ponižnosti in preprostosti.
José J. Gómez Palacios