Nič drugega 
nisem kot polna steklenica dragocenega oljčnega olja. Kupila me je žena čvrstega karakterja. Vsi so jo klicali mama Marjeta. Namenjeno mi je bilo mesto v revni hiši v zaselku Becchi. Moje stekleno telo, iz katerega sem bila narejena, se je začelo tresti takoj, ko sem zagledala Marjetine tri sinove. Igrive, vesele, nemirne.
Dobra žena, ki se je zavedala krhkosti mojega steklenega telesa, me je v dobri veri posadila na najvišjo polico kuhinjske omare. Tam sem se lahko malo umirila in ta višina je bila moja rešitev. Vsaj tako sem mislila.
Nekega nesrečnega dopoldneva pa se je zgodilo najhujše. Marjeta je odšla na vaško tržnico. Tišina polj in travnikov se je razlezel po hiši. Naenkrat pa so se odprla vrata in vstopil je Janezek, najmanjši izmed treh sinov. Dvignil je pogled in me nekaj trenutkov opazoval. Nato je potegnil stol k omari in zlezel nanj. Počasi je dvignil desnico. Začutila sem toploto prstov njegove roke, ki so me iskali, da bi me prijeli. A bili so premajhni, da bi me objeli. Trenutek kasneje se je moje telo znašlo na kuhinjskih tleh v tisoč koščkih.
Janezek je razočarano skušal popraviti škodo. Pobiral je koščke stekla, a mu ni uspelo niti malo zabristi rumeni madež, ki sem ga pustila na tleh.
Po nekaj urah popolne tišine so se vrata ponovno odprla. Jezna in pripravljena kaznovati je vstopila mama Marjeta. Za njo se je skrival Janezek s sklonjeno glavo. Preden je odprla usta, je Janezek stegnil roko in mami ponudil okrašeno šibo. Presenečena mati je ostala brez besed. Janezek je prekinil tišino: »Mama, pripravil sem ti šibo, da me boš lahko natepla.«
Na moje veliko presenečenje ni sledila zaslužena kazen. Dobra mati je z ljubeznivo mirnostjo sinu dopovedala, kako nesmiselno je nekaj početi, ne da bi se zavedali posledic.
Iz zgodovine
Janezek Bosko je razbil steklenico olja, ki ga je mama Marjeta hranila na omari v kuhinji. Zavedajoč se dejanja je pripravil šibo in jo ponudil materi, ko je se s tržnice vrnila domov. Ko je videla njegovo gesto, mu je Marjeta odpustila in ga poučila o posledicah slabih dejanj. (Življenjepisni spomini I)
V trenutku, ko sem se dvigala proti nebesom oljčnih steklenic, se mi je zazdelo, da sem na otrokovem obrazu opazila komaj zaznaven prebrisan nasmešek. To zemljo sem zapustila z vprašanjem: kaj neki bo iz tega otroka, ki je tako dobro poznal srce lastne matere? Le kaj bo življenje napravilo iz tega otroka, ki je bil že tedaj sposoben združiti dobroto, usmiljenje in prebrisanost?
JOSÉ J. GÓMEZ PALACIOS