Priznamo, da gledamo malce strogo in se držimo zelo po vojaško. Saj vendar bolj ali manj predstavljamo tri vojake. Že od 1890 stojimo na vrhu fasade cerkve Marije Pomočnice v Valdoccu. Sem so nas sicer postavili malo pozno. Tudi zato, ker smo prišli naravnost iz sanj.
Iz sanj največjega sanjača v teh krajih: don Boska. Tistega večera je zaspal zelo pozno, utrujen kot vedno. Znašel se je na severnem delu valdoškega antičnega cirkusa in s pogledom ujel tri lepe mladeniče, obdane z lučjo, ki so ponosno stali na drugi strani reke Dore.
Ni treba poudarjati, da smo bili tisti trije lepi mladeniči mi: Solutor, Aventor in Oktavij. Nebesa so nas obdarila tudi z lepoto. V zemeljskem življenju smo dejansko bili bolj ali manj surovi vojaki, kot šest tisoč tovarišev, ki smo sestavljali slavno tebeansko legijo. Naša legija je bila jamstvo za mir. Zato so nas poslali pod Alpe, kjer so Galci ta mir pogosto kalili.
Več kot dvajset let je bila bazilika Marije Pomočnice čudovit sen v don Boskovih mislih in srcu. Pogosto jo je videl v sanjah, kako stoji na kraju, ki se imenuje »Njiva sanj«. Na vogalu tega zemljišča mu je Marija pokazala kraj mučeništva svetih Solutorja, Aventorja in Oktavija. Zato njihovi kipi krasijo pročelje bazilike.
Slavni smo postali zaradi nečesa drugega. Skoraj vsi smo bili kristjani. Ko so nam naročili, naj pobijemo nemočne vaščane, smo to zavrnili. Cesar je zato določil, da legijo »zdesetka«: vsakega desetega legionarja je doletela obsodba. Tako smo mnogi odšli v smrt zaradi Jezusovega imena.
V sanjah smo se srečali z don Boskom in ga povabili, naj gre z nami. Čakalo nas je poslanstvo. Konec koncev smo bili trije mladi mučenci in don Bosko je vse svoje življenje posvetil prav mladim.
Takoj smo se spoprijateljili in smo ga pospremili do zunanje meje področja, kjer danes stoji veličastna cerkev Marije Pomočnice. Čudovito oblečena žena ga je z nasmehom na ustnicah in ljubečimi besedami opogumila, naj ne zapušča svojih otrok, temveč s še večjo vnemo nadaljuje začeto delo. Nedaleč stran mu je pokazala hišo, ki je takrat res stala tam, njen lastnik pa je bil neki Pinardi. Z dvignjeno desnico in harmoničnim glasom je blažena Gospa vzkliknila: »Haec est domus mea! Inde Gloria mea!« Te besede so don Boska tako ganile, da se je prebudil iz sna.